UPRS Sodba I U 296/2019-19

Jedro

Ker iz tožnikove vloge ne izhaja, da bi ob vložitvi vloge obstajal spor iz razmerja med uporabnikom sistema in operaterjem trga z elektriko, tožena stranka pa v zvezi z navedenim dejstvom tožnika ni pozivala na dopolnitev vloge niti slednjega dejstva ni ugotavljala, sodišče ne more preizkusiti, kako je tožena stranka ugotovila, da gre za spor med tožnikom in družbo A. d.o.o. Glede na to, da je tožena stranka svojo odločitev oprla na 413. člen EZ-1, je manjkajoče dejstvo oziroma neutemeljitev relevantnih okoliščin odločilna okoliščina, od katere je odvisno, ali se pristojnost tožene stranke ugotavlja na podlagi 413. člena EZ-1 ali na podlagi katere druge določbe tega ali drugega zakona.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se izpodbijani sklep Agencije za energijo št. 451-2/2019-03/643 z dne 24. 1. 2019 odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom pod točko 1 izreka zavrgla zahtevo tožnika za vračilo sredstev po odločbah št. 136-05-0004/0007/2010/0032/2010-4 in 136-05-0005/0008/2010/0033/2010-4, obe z dne 27. 7. 2011. Obenem je z izrekom pod točko 2 še odločila, da v postopku izdaje tega sklepa niso nastali posebni stroški.

2. V obrazložitvi sklepa navaja, da je 18. 11. 2014 prejela zahtevo tožnika, ki je od tožene stranke zahteval, da mu izda akt, na podlagi katerega mu bo družba A. d.o.o. vrnila neutemeljeno poračunan znesek v višini 10.917,24 EUR, skupaj s pripadajočimi obrestmi, zaradi dveh odločb tožene stranke z dne 27. 7. 2011 o spremembi - zmanjšanju pomoči za tekoče poslovanje, s katerimi sta bili razveljavljeni predhodno izdani odločbi z dne 25. 2. 2010. Ker se navedeno zmanjšanje, kot izhaja iz 3. točke izreka obeh navedenih odločb z dne 27. 7. 2011, upošteva v celotnem obdobju upravičenosti do podpore - torej za nazaj, je na podlagi navedenih dveh odločb družba A. d.o.o. poslala tožniku dopis o vračilu zneska 10.917,24 EUR z DDV za čas od 1. 3. 2010 do 31. 7. 2011, vračilo navedenega zneska pa se je izvršilo s poračunom na način, da tožniku sredstva po izdanih računih niso bila plačana, vse dokler navedeni znesek 10.917,24 EUR ni bil poračunan. Tožnik je zoper obe navedeni odločbi sprožil upravni spor za tem, ko sta bili njegovi pritožbi zoper obe navedeni dve odločbi zavrnjeni. Četudi je Upravno sodišče sicer zavrnilo obe njegovi tožbi, pa je v svojih obrazložitvah zapisalo, da se z navedeno odločitvijo ni posegalo v tožnikove pridobljene pravice, saj sta bili odločbi razveljavljeni, zato sta pravno učinkovali zgolj za naprej in nikakor ne za nazaj. Tožnik je iz navedenih razlogov zahteval, da naj mu tožena stranka zato izda akt, na podlagi katerega mu bo družba A. d.o.o. vrnila zahtevani znesek v višini 10.917,24 EUR, skupaj s pripadajočimi obrestmi, ker naj bi mu bil neutemeljeno poračunan. O zahtevi je tožena stranka že odločila s sklepom št. 533-36/2014-02/643 z dne 18. 12. 2014, ki ga je naslovno sodišče s sodbo, opr. št. I U 1756/2016-23 z dne 28. 11. 2018 odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.

3. Tožena stranka je v ponovljenem postopku ponovno ugotovila, da za odločanje v obravnavanem sporu ni pristojna, zato je zahtevo stranke zavrgla. Tožena stranka svojo odločitev utemeljuje na podlagi določil 413. člena Energetskega zakona (v nadaljevanju: EZ-1), ki opredeljuje pristojnosti Agencije za energijo. Četudi gre za spor med uporabnikom sistema in operaterjem trga z elektriko, tožena stranka meni, da se ne nanaša na dostop do sistema niti na obračunan znesek za uporabo sistema, kot tudi ne na kršitve sistemskih obratovalnih navodil ali odstopanja ter tudi ne na zneske za pokrivanje stroškov izravnave odstopanj niti na kršitve splošnih aktov, ki urejajo odstopanja in njihovo izravnavo. Zato meni, da konkretni primer ne spada v nobeno od naštetih področij in zato tožena stranka ni stvarno pristojna za odločanje v tem sporu, glede na določila 65. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki v petem odstavku 65. člena ZUP določa, da če dobi organ po pošti, brzojavno ali po elektronski poti vlogo, ki je ni pristojen sprejeti, pa ni nobenega dvoma o tem, kateri organ jo je pristojen sprejeti, jo pošlje brez odlašanja pristojnemu organu oziroma sodišču in to sporoči stranki; če pa organ, ki je dobil vlogo, ne more ugotoviti, kateri organ je zanjo pristojen, izda brez odlašanja sklep, s katerim zavrže vlogo zaradi nepristojnosti, in ga takoj pošlje stranki. Dodaja, da ni sledila napotilom sodišča, saj meni, da podlaga prvega odstavka 418. člena v povezavi s prvo alinejo tretjega odstavka 419. člena EZ-1, kot tudi prvi odstavek 300. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) toženi strani ne daje pristojnosti za odločitev v konkretni zadevi. Meni, da se ne more uporabiti določba prvega odstavka 300. člena ZUP, saj le ta govori o odpravi ali spremembi odločbe, na podlagi katere je bila opravljena izvršba. V obravnavani zadevi pa odločba, s katero je tožena stranka zmanjšala državno pomoč zaradi prepovedi kumulacije državnih pomoči, in na podlagi katere je bila opravljena izvršba s strani družbe A. d.o.o., ni bila odpravljena ali spremenjena, temveč je bila spremenjena osnovna odločba, s katero je bila stranki dodeljena državna pomoč.

4. Tožnik v tožbi navaja, da kljub jasnemu stališču sodišča v sodbi I U 1756/2016 z dne 28. 11. 2018 in vezanosti organa na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka, je tožena stranka s sklepom ponovno zavrgla njegovo vlogo. V izpodbijanem sklepu ponavlja razloge, ki so bili že predmet sodne presoje. Navaja, da dejansko stanje ni sporno, zato vztraja pri dosedanjih navedbah iz predhodnih postopkov, na katere se sklicuje, ter navaja, da dosedanjih vlog, izdanih odločb in drugih dokazil ne prilaga, saj jih je sodišču že predložil in slednje z njimi razpolaga. V zvezi s pristojnostjo tožene stranke pa se sklicuje na argumente, ki jih je podalo v sodbi sodišče. Tožena stranka je namreč izdala vse akte, na podlagi katerih je družba A. d.o.o. opravila izplačila in pobote, zato je nerazumljivo in nedopustno, da je njena pristojnosti presahnila. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in odloči o zahtevku tako, da ugotovi, da je bilo vračilo zneska v višini 10.917,24 EUR z DDV, ki ga je tožnik moral vrniti zaradi zmanjšanja podpore za čas od 1. 3. 2010 do 31. 7. 2011, neutemeljeno, zaradi česar je tožnik upravičen do vračila navedenega zneska skupaj s pripadajočimi obrestmi. Vtožuje tudi stroške postopka, skupaj s sodno takso v višini 148,00 EUR in stroški poštnine.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo uvodoma pojasnjuje, da se spor nanaša na pristojnosti glede poračuna državne pomoči (podpore), ki jo je tožeči stranki izplačala družba A. d.o.o. na podlagi odločbe tožene stranke. Obširno navaja historičen potek dogodkov. Navaja, da je vlogo tožnika ponovno zavrgla zaradi nepristojnosti, pri čemer razloge za svojo odločitev povzame iz izpodbijanega sklepa. Dodaja, da v ponovljenem postopku ni sledila napotilom sodišča, saj meni, da je sodišče zmotno presodilo pravila postopka pred toženo stranko. Tožena stranka pri svojem odločanju ne more mimo okvirjev, ki jih postavlja prvi odstavek 413. člen EZ-1, v katerem je določena stvarna pristojnost tožene stranke. Vsebina tega spora ne sodi v nobeno od področij, ki jih opredeljuje v prej navedenem odstavku EZ-1. Meni, da se prvi odstavek 300. člena ZUP v tem primeru ne more uporabiti, saj odločba, na podlagi katere je bila opravljena izvršba s strani družbe A. d.o.o. ni bila odpravljena ali spremenjena, temveč je bila spremenjena osnovna odločba, s katero je bila dodeljena državna pomoč.

6. Vsaka od strank je poslala še po eno pripravljalno vlogo.

7. Sodišče je o tožnikovi tožbi že odločalo, in sicer jo je s sklepom št. I U 180/2015-12 z dne 30. 6. 2016 zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v zvezi s petim odstavkom 65. člena ZUP. Zoper navedeni sklep se je pritožila tožena stranka, Vrhovno sodišče pa je njeni pritožbi ugodilo in s svojim sklepom št. I Up 276/2016 z dne 30. 11. 2016 razveljavilo navedeni sklep št. I U 180/2015-12 z dne 30. 6. 2016 ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. Sodišče je ponovljenem postopku, ki se je vodil pod opr. št. I U 1756/2016, dne 28. 11. 2018, presodilo, da je tožba utemeljena, izpodbijani sklep odpravilo in zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek.

8. Tožba je utemeljena.

K I. točki izreka:

9. Predmet spora je presoja zakonitosti v uvodu navedenega izpodbijanega sklepa, izdanem v ponovljenem postopku, s katerim je tožena stranka ponovno zavrgla tožnikovo zahtevo zaradi nepristojnosti.

10. Sodišče uvodoma ugotavlja, da med strankama niso sporna sledeča relevantna dejstva:

- da je tožnik vložil zahtevo 18. 11. 2014 na Agencijo za energijo (sedaj tožena stranka),

- da je tožena stranka o vlogi že odločala s sklepom št. 533-36/2014-02/643 z dne 18. 12. 2014,

- da je o zadevi že odločilo Upravno sodišče RS s sodbo opr. št. I U 1756/2016-23 z dne 28. 11. 2018,

- da je tožnik prejel pomoč za tekoče poslovanje z dvema prvotnima dokončnima in pravnomočnima odločbama št. 136-05-0004/0007/2010/0032/2010 z dne 24. 2. 2010 in 136-05-0005/0008/2010/0033/2010 z dne 25. 2. 2010 (v nadaljevanju: prvotni odločbi),

- da je družba A. d.o.o. na podlagi prvotnih odločb s tožnikom sklenila pogodbo o zagotavljanju podpore,

- da sta bili prvotni odločbi naknadno razveljavljeni z odločbama št. 136-05-0004/0007/2010/0032/2010-4 in 136-05-0005/0008/2010/0033/2010-4 z dne 27. 7. 2011 (v nadaljevanju: novi odločbi) o spremembi - zmanjšanju pomoči za tekoče poslovanje za celotno obdobje prejemanja podpore,

- da je Upravno sodišče RS tožbi, vloženi zoper novi odločbi, ki sta se vodili pod opr. št. I U 288/2012 in I U 289/2012, zavrnilo,

- da je na podlagi novih odločb družba A. d.o.o. tožniku poslal dopis o vračilu preplačane podpore oziroma pomoči za tekoče poslovanje v višini 10.917,24 EUR z DDV za čas od 1. 3. 2010 do 31. 7. 2011, ki je bilo izvedeno,

- da je tožnik uporabnik sistema,

- da je družba A. d.o.o. operater trga z elektriko.

11. Tožnik v tožbi opozarja, da je o spornem vprašanju v tej zadevi naslovno sodišče že odločalo v sodbi opr. št. I U 1756/2016-23 z dne 28. 11. 2018 in s tem v zvezi podaja v skladu s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 ugovor vezanosti upravnega organa na sodbo sodišča.

12. Četrti odstavek v zvezi s prvim odstavkom 64. člena ZUS-1 določa, da če sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi je pristojni organ pri izdaji novega upravnega akta vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka. V skladu z novejšo sodno prakso Vrhovnega sodišča RS sme upravni organ dejstva, ki jih je v upravnem sporu ugotovilo sodišče, ponovno presojati le, če so po naravi taka, da so se po sodbi sodišča lahko spremenila in je njihova sprememba glede na naravo zadeve v ponovljenem odločanju lahko upoštevna.¹ Vezanost upravnega organa na razlago sodišča glede uporabe materialnega prava in stališča v zvezi z izvedbo upravnega postopka pa pomeni, da upravni organ lahko od te vezanosti odstopi le izjemoma in sicer, ko se pojavijo za to utemeljene pravne okoliščine, ki so posledica sprejetja drugih pravnih aktov zakonodajalca ali pristojnih sodišč.²

13. Sodišče pritrjuje tožniku, da je v skladu s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 in novejšo sodno prakso upravni organ vezan na razlago sodišča glede uporabe materialnega prava in na stališča glede vodenja upravnega postopka, vendar pa slednja določba ne zavezuje naslovnega sodišča. Sodniki so namreč pri opravljanju sodniške funkcije neodvisni, pri čemer so v skladu s 125. členom Ustave in 3. členom Zakona o sodiščih (v nadaljevanju: ZS) pri opravljanju sodniške funkcije vezan na Ustavo in zakon. Sodišče je v skladu z 2. členom ZUS-1 dolžno odločati v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov. Pri presoji izpodbijanega sklepa pa je po uradni dolžnosti dolžno paziti na zakonitost izdanega sklepa in pravilno uporabo procesnih in materialnih določb zakona, pri čemer mora sodišče po uradni dolžnosti preveriti vsebino izreka in obrazložitev sklepa, ali se da preizkusiti (tretji odstavek 27. člena ZUS-1).³ Zato je sodišče v tem upravnem sporu ponovno preverilo, ali je bilo glede na nesporno dejansko stanje pravilno uporabljeno materialno pravo.

14. Tožena stranka je tako v izpodbijanem sklepu kot tudi v odgovoru na tožbo izrecno navedla, da stališču naslovnega sodišča, zavzetem v sodbi opr. št. I U 1756/2016 z dne 28. 11. 2018, ni sledila. Sodišče je v omenjenem predhodnem postopku ugotovilo enako kot v obravnavani zadevi, da med strankama ni sporno, da sta bili dve prvotni odločbi naknadno razveljavljeni z dvema novima odločbama o spremembi – zmanjšanju pomoči za tekoče poslovanje, preplačilo že plačane pomoči pa je družba A. d.o.o. že poračunala. Glede na priložen dopis (priloga A1), je jasno razvidno, da v obravnavani zadevi družba A. d.o.o. ni izvedla postopka upravne izvršbe⁴, temveč je z dopisom tožnika obvestila, koliko znaša preplačilo pomoči in da bo opravila pobot na podlagi 311. in nadaljnjih členov Obligacijskega zakonika z bodočimi terjatvami tožnika. Zato sodišče pritrjuje toženi stranki, da v obravnavani zadevi ni relevantna določba 300. člena ZUP, ki ureja postopek upravne izvršbe.

15. Ker podlago za ugotavljanje pristojnosti tožene stranke glede na dejansko stanje ne daje 300. člen ZUP, sodišče ugotavlja, da tudi v ponovljenem postopku med strankama ostaja sporno vprašanje, ali je tožena stranka pristojna za odločanje o tožnikovi vlogi z dne 18. 11. 2014, ki jo je ob sklicevanju na peti odstavek 65. člena ZUP⁵ v zvezi s 413. členom EZ-1 s svojim sklepom zavrgla zaradi nepristojnosti.

16. Tožena stranka svojo odločitev, da ni pristojna, utemeljuje na dejstvu, da gre za spor med tožnikom in A. d.o.o., ki ne sodi na nobeno od naštetih področij.

17. V skladu s prvim odstavkom 413. člena EZ-1 je agencija za energijo pristojna za odločanje v naslednjih sporih iz razmerij med uporabniki sistema elektrike iz 42. točke 36. člena tega zakona oziroma uporabniki sistema zemeljskega plina iz 56. točke 159. člena tega zakona in operaterji oziroma operaterjem trga z elektriko, če se spor nanaša na obveznosti iz uredbe Evropske unije, tega zakona ali na njegovi podlagi izdanega podzakonskega akta ali akta za izvrševanje javnih pooblastil: - o dostopu do sistema; - v zvezi z obračunanim zneskom za uporabo sistema; - v zvezi s kršitvami sistemskih obratovalnih navodil; - v zvezi z ugotovljenimi odstopanji in zneski za pokrivanje stroškov izravnave odstopanj ter v zvezi s kršitvami splošnih aktov, ki urejajo odstopanja in njihovo izravnavo; - za katere določa ta zakon. Določilo 415. člena EZ-1 določa postopek odločanja v sporu. V skladu s prvim odstavkom 415. člena EZ-1 je dopustna vložitve zahteve, da agencija za energijo odloči o sporu z drugo stranko le, če prva stranka izkaže, da je od stranke, zoper katero vlaga zahtevo, pisno zahtevala, naj ugodi njeni zahtevi, ki je predmet spora, in ji dala primeren rok, ki teče od prejema te zahteve, da na zahtevo odgovori.

18. Iz citiranih določb torej izhaja, da v kolikor bi v obravnavani zadevi šlo za odločanje tožene stranke v posamičnih zadevah, bi v prvi vrsti moral obstajati spor med tožnikom kot uporabnikom sistema elektrike in družbo A. d.o.o. kot operaterjem trga z elektriko. Spor med navedenima subjektoma pa bi bil glede na določila 415. člena EZ-1 podan, če bi tožnik od družbe A. d.o.o. pisno zahteval, naj ugodi njegovi zahtevi. Iz tožnikove vloge, v zvezi s katero se je tožena stranka izrekla za nepristojno, ni razvidno, da bi od družbe A. d.o.o. pisno zahteval vračilo poračuna preveč plačane podpore v višini 10.917,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. To pomeni, da iz obravnavane vloge ne izhaja, da bi ob vložitvi vloge obstajal spor iz razmerja med uporabnikom sistema (sedaj tožnikom) in operaterjem trga z elektriko (družba A. d.o.o.). Slednje dejstvo ni razvidno niti iz tožnikovih vlog v sodnem spisu. Ker iz obravnavane tožnikove vloge ne izhaja, da bi tožnik vložil na družbo A. d.o.o. zahtevo za vračilo poračunanega zneska, tožena stranka pa v zvezi z navedenim dejstvom tožnika ni pozivala na dopolnitev vloge niti slednjega dejstva ni ugotavljala, sodišče ne more preizkusiti, kako je tožena stranka ugotovila, da gre za spor med tožnikom in družbo A. d.o.o. Glede na to, da je tožena stranka svojo odločitev oprla na 413. člen EZ-1, je manjkajoče dejstvo oziroma neutemeljitev relevantnih okoliščin odločilna okoliščina, od katere je odvisno, ali se pristojnost tožene stranke ugotavlja na podlagi 413. člena EZ-1 ali na podlagi katere druge določbe tega ali drugega zakona. S tem ko tožena stranka ni pozivala na dopolnitev vloge oziroma ni razčistila relevantnega dejstva, je storila absolutno bistveno kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.

19. Sodišče še dodaja, da se pristojnost upravnega organa ugotavlja na podlagi popolne in razumljive vloge (67. čl. ZUP) glede na dejansko stanje, kakšno je bilo ob vložitvi vloge. Sodišče ugotavlja, da je tožnikova vloga z dne 18. 11. 2014 nerazumljiva, saj iz vloge ni možno razbrati, katero pravno sredstvo uveljavlja. Tožnik je namreč v obravnavani vlogi navedel, da sta bili dve prvotni odločbi naknadno razveljavljeni z novima odločbama o zmanjšanju pomoči za tekoče poslovanje za celotno obdobje upravičenosti do podpore, ki ju je družba A. d.o.o. že poračunala, vendar ker je naslovno sodišče v zadevah I U 288/2012 in I U 289/2012 obrazložilo, da se z razveljavitvijo prvotnih odločb ni poseglo v že pridobljene pravice, ki ostanejo do njene razveljavitve ohranjene in nedotaknjene, je tožnik toženo stranko pozval, naj izda akt, na podlagi katerega mu bo družba A. d.o.o. vrnila neutemeljeno poračunan znesek 10.917,24 EUR s pripadajočimi obrestmi. Iz vloge je jasno, da se zadeva nanaša na obdobje od 1. 3. 2010 do 31. 7. 2011 (to je od izdaje obeh prvotnih odločb do obeh novih odločb) in da tožnik želi, da ji tožena stranka izda upravni akt. Vendar pa iz obravnavane vloge ni razvidno, ali uveljavlja izredno pravno sredstvo obnove postopka v smislu, da izpostavljena dela obrazložitve sodb v zadevah I U 288/2012 in I U 289/2012 navaja kot novo dejstvo oziroma nove dokaze in da je podan obnovitveni razlog, na podlagi katerega naj bi tožena stranka začela obnovo postopka v zvezi z novima odločbama; ali zahteva izdajo ugotovitvene odločbe, na podlagi katerih bi tožena stranka ob upoštevanju izpostavljenega dela obrazložitve zgoraj navedenih sodb iz leta 2012 ugotovila, da je znižanje podpore, določeno z novima odločbama, veljalo od izdaje obeh novih odločb dalje in ne tudi od podelitve podpore, torej za nazaj; ali želi izdajo dopolnilne odločbe k novima odločbama glede obsega neupravičeno prejetih sredstev, ki jih je potrebno vrniti v smislu drugega odstavka 375. člena EZ-1. Tožena stranka je namreč v novih odločbah ugotovila, v kolikšnem obsegu se zniža podpora, in da znižanje učinkuje od začetka prejema podpore, ni pa ugotovila, ali je tožnik na podlagi prvotnih odločb neupravičeno prejel sredstva in če je, v kolikšni višini.

20. Ker se torej ne da ugotoviti, katero pravno sredstvo je tožnik z vlogo uveljavljal in je posledično vloga nerazumljiva, se zadeve ne da preizkusiti, s čimer pa je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.

21. Ker je tožena stranka storila bistveno kršitev pravil upravnega postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP, je sodišče v skladu s 3. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo. Tožena stranka bo morala ponovno odločiti o zadevi, pri čemer se je zadeva vrnila v stanje, v katerem je bila pred izdajo odpravljenega sklepa, ko v upravni zadevi še ni bilo odločeno. Pri izdaji novega akta v ponovljenem postopku mora tožena stranka upoštevati dejansko stanje, ugotovljeno s to sodbo sodišča in tisto, ki ga je sama ugotovila do izdaje odpravljenega sklepa, ki pa ni bilo predmet sodne presoje, in sicer na podlagi dokumentacije, s katero je razpolagala v upravnem postopku (torej le na podlagi tožnikove vloge z dne 18. 11. 2014), saj bo nov upravni akt po svojem pravnem učinku nadomestila odpravljeni sklep. Tožena stranka bo v ponovljenem postopku morala najprej v skladu s prvim odstavkom 67. člena ZUP pozvati tožnika, naj odpravi pomanjkljivosti ter se izjasni, katero pravno sredstvo uveljavlja. Če bi se izkazalo, da bi lahko šlo za odločanje v posamični zadevi, pa je tožena stranka dolžna tožnika pozvati, naj se izjavi, ali je od družbe A. d.o.o. pred vložitvijo obravnavane vloge zahteval vračilo poračunanega zneska, ter naj predloži ustrezna dokazila. Če pa bi v ponovljenem postopku tožena stranka morebiti ponovno ugotovila, da ni pristojna, pa je dolžna pred izdajo sklepa v skladu s petim odstavkom 65. člena ZUP najprej ugotoviti, kateri organ je pristojen za obravnavo tožnikove vloge. Pred izdajo novega posamičnega akta pa je tožena stranka dolžna skladno s določilom 3. odstavka 9. člena ZUP tožnika seznaniti s svojimi ugotovitvami oziroma uspehom dokazovanja ter mu tako na učinkovit način zagotoviti, skladno z 22. členom Ustave, enako varstvo pravic v upravnem postopku.

22. Sodišče v tej zadevi ni odločalo v sporu polne jurisdikcije kljub temu, da je upravni organ izdal upravni akt v nasprotju s pravnim mnenjem sodišča. Predmet spora je namreč pristojnost tožene stranke, pri čemer je vloga tožnika nerazumljiva, zato podatki postopka ne omogočajo odločanja sodišča o utemeljenosti tožbe v celoti. To pomeni, da za odločanje v sporu polne jurisdikcije niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 65. člena ZUS-1.

23. Ker je predmet spora v tem upravnem sporu procesni sklep v postopku izdaje upravnega akta, s katerim je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta končan (tj. sklep o nepristojnosti upravnega organa), je sodišče v skladu z 2. alinejo drugega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 13. člena ZUS-1 o zadevi odločilo po sodniku posamezniku brez predhodno sprejetega sklepa senata, da o zadevi odloča sodnik posameznik.

24. V obravnavani zadevi je bilo odločeno brez opravljene glavne obravnave, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1 potrebno tožbi ugoditi in izpodbijani upravni akt odpraviti (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

25. Odločitev o stroškovnem zahtevku je sodišče sprejelo na podlagi 3. odstavka 25. člena ZUS-1, na podlagi katerega se tožniku, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve, prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik), če sodišče tožbi ugodi. Ker je bila zadeva rešena po sodniku posamezniku brez glavne obravnave in tožnik v upravnem sporu ni imel pooblaščenca, ki bi bil odvetnik, je sodišče stroške tožnika v skladu s drugim stavkom prvega odstavka 2. člena⁶ in prvim odstavkom 3. člena⁷ Pravilnika priznalo v višini 15,00 EUR. Navedeni znesek mora tožena stranka plačati tožniku v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.

26. Sodišče pa je zavrnilo pavšalno priglašene stroške poštnine, saj so le-ti že upoštevani v pavšalnem znesku povračila stroškov, kot to ureja Pravilnik.

27. Sodišče prav tako toženi stranki ni naložilo plačila sodne takse, saj slednja v upravnem sporu ni zavezana za njeno vračilo, temveč je v skladu s točko c opombe 6.1 taksne tarife Zakona o sodnih taksah v primerih, ko tožnik s tožbo uspe, zavezanec za vračilo plačane sodne takse sodišče po uradni dolžnosti⁸.

-------------------------------
¹ Sklep VSRS opr. št. X Ips 220/2016 z dne 17. 5. 2017.
² Sklep VSRS opr. št. I Up 183/2016 z dne 29. 6. 2016 in sodba VSRS opr. št. X Ips 94/2017.
³ Sodba Upravnega sodišča RS opr. št. I U 1299/2020 z dne 16. 9. 2020.
⁴ V obravnavani zadevi po razpoložljivih podatkih ni bil izdan sklep o dovolitvi izvršbe v skladu s 290. členom ZUP, prav tako z novima odločbama ni bilo ugotovljeno, koliko je znašala morebitno neupravičeno prejeta pomoč za tekoče poslovanje. Z novima odločbama torej ni bila določena morebitna denarna obveznost tožnika (kot posledica preplačane pomoči v obdobju od 1. 3. 2010 do 31. 7. 2011), na podlagi katerih bi se lahko v skladu z drugim odstavkom 289. člena ZUP opravila morebitna davčna izvršba.
⁵ Besedilo 5. odstavka 65. člena se glasi: »Če dobi organ po pošti, brzojavno ali po elektronski poti vlogo, ki je ni pristojen sprejeti, pa ni nobenega dvoma o tem, kateri organ jo je pristojen sprejeti, jo pošlje brez odlašanja pristojnemu organu oziroma sodišču in to sporoči stranki. Če organ, ki je dobil vlogo, ne more ugotoviti, kateri organ je zanjo pristojen, izda brez odlašanja sklep, s katerim zavrže vlogo zaradi nepristojnosti, in ga takoj pošlje stranki.«
⁶ Prvi odstavek 2. člena Pravilnika se glasi: »Kot način obravnavanja zadeve sodišče pri določitvi in povrnitvi stroškov upošteva, ali je bila zadeva rešena na seji ali na glavni obravnavi. Za zadevo rešeno na seji, se šteje tudi zadeva rešena po sodniku posamezniku brez glavne obravnave.«
⁷ Prvi odstavek 3. člena Pravilnika se glasi: »Če je bila zadeva rešena na seji in tožnik v postopku ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 15 eurov.«
⁸ Sklep VSRS I Up 214/2016 z dne 11. 1. 2017, sklep VSRS I Up 227/2014 z dne 2. 10. 2014, sklep VSRS I Up 295/2015 z dne 17. 2. 2016, sodba VSRS X Ips 18/2013 z dne 19. 9. 2013.

Datum zadnje spremembe:

23.03.2022

Podobni dokumenti:

• Sodba I Up 1046/2003
• UPRS Sodba I U 1756/2016-23
• UPRS sodba I U 1722/2016